Acts 23

23. Poglavje

1In ko je Pavel iskreno gledal véliki zbor, je rekel: „Možje in bratje, do danes sem živel po vsej dobri vesti pred Bogom.“ 2Véliki duhovnik Hananija pa je ukazal tem, ki so stali poleg, da ga udarijo po ustih. 3Potem mu je Pavel rekel: „Bog bo udaril tebe, ti pobeljeni zid, kajti sediš, da mi sodiš po postavi, velevaš pa, da sem udarjen v nasprotju s postavo?“ 4In ti, ki so stali poleg, so rekli: „Ti zasramuješ Božjega vélikega duhovnika?“ 5Potem je Pavel rekel: „Nisem vedel, bratje, da je véliki duhovnik, kajti pisano je: ^a ‚O vladarju svojih ljudi ne boš govoril hudobno.‘“ 6§ Toda ko je Pavel zaznal, da jih je bilo v vélikem zboru en del saducejev, drugi pa farizeji, je v zboru vzkliknil: „Možje in bratje, ^b jaz sem farizej, sin farizeja; ^c zaradi upanja in vstajenja mrtvih sem poklican na zaslišanje.“ 7In ko je tako rekel, je med farizeji in saduceji nastalo nesoglasje, in množica je bila razdeljena. 8 ^d Kajti saduceji pravijo, da ni vstajenja niti angela niti duha, toda farizeji oboje priznavajo. 9§ In nastalo je veliko vpitje. In pisarji, ki so bili iz farizejskega dela, so vstali ter se prepirali, rekoč: „Na tem človeku ne najdemo nobenega zla, temveč, če mu je govoril duh ali angel, se ne bojujmo proti Bogu.“ 10In ko je nastalo veliko nesoglasje, je vrhovni poveljnik, ker se je bal, da ne bi Pavla raztrgali na koščke, ukazal vojakom, da gredo dol in ga na silo vzamejo izmed njih ter ga privedejo v grad. 11In naslednjo noč je poleg njega stal Gospod ter rekel: „Bodi dobre volje, Pavel, kajti kakor si pričeval o meni v Jeruzalemu, tako moraš pričevati tudi v Rimu.“ 12In ko je bil dan, so se nekateri izmed Judov zbrali skupaj ter se pod ▼

▼pod…: ali, s prisego mržnje.

prekletstvom zavezali, rekoč, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler Pavla ne ubijejo. 13In bilo jih je več kot štirideset, ki so sklenili to zaroto. 14In prišli so k visokim duhovnikom in starešinam ter rekli: „Mi smo se pod velikim prekletstvom zavezali, da ne bomo jedli ničesar, dokler Pavla ne umorimo.“ 15Zdaj torej z vélikim zborom naznanite vrhovnemu poveljniku, da ga naslednji dan privede dol k vam, kot da glede njega zahtevate nekaj bolj podrobnega, mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden pride blizu. 16In ko je sin Pavlove sestre slišal o njihovem prežanju, je odšel in vstopil v grad ter povedal Pavlu. 17Potem je Pavel k sebi poklical enega izmed stotnikov in rekel: „Spremite tega mladeniča k vrhovnemu poveljniku, kajti povedati mu ima neko stvar.“ 18Tedaj ga je ta vzel in ga spremil k vrhovnemu poveljniku in rekel: „Jetnik Pavel me je poklical k sebi in me prosil, da tega mladeniča spremim k tebi, ki ti ima nekaj povedati.“ 19Potem ga je vrhovni poveljnik prijel za roko in odšel z njim stran na samo ter ga vprašal: „Kaj je to, kar mi imaš povedati?“ 20In rekel je: „Judje so se strinjali, da od tebe zahtevajo, da jim naslednji dan privedeš Pavla dol v véliki zbor, kakor da bodo od njega zahtevali nekaj bolj podrobnega. 21Ampak ne ukloni se jim, kajti nanj preži izmed njih več kot štirideset mož, ki so se s prisego zavezali, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler ga ne ubijejo. In sedaj so pripravljeni, ker od tebe pričakujejo obljubo.“ 22Tako je potem vrhovni poveljnik pustil mladeniču oditi in mu naročil: „Glej da nobenemu človeku ne poveš, da si mi razodel te besede.“ 23In k sebi je poklical dva stotnika, rekoč: „Pripravita dvesto vojakov in sedemdeset konjenikov in dvesto suličarjev, da gredo ob tretji nočni uri v Cezarejo, 24in priskrbite jim živali, da bodo lahko Pavla posadili nanje in ga varno privedite k voditelju Feliksu.“ 25In napisal je pismo na ta način: 26‚Klavdij Lizija pošilja pozdrav nadvse odličnemu voditelju Feliksu. 27Tega moža so Judje prijeli in bi ga bili ubili. Potem sem prišel z vojsko in ko sem izvedel, da je bil Rimljan, sem ga rešil. 28In ko sem hotel izvedel razlog, zakaj so ga obtožili, sem ga privedel v njihov véliki zbor. 29O njem sem zaznal, da je obtožen vprašanj iz svoje postave, toda k njegovi obtožbi ni položenega ničesar vrednega smrti ali ujetništva. 30In ko mi je bilo povedano, kako Judje prežijo na tega človeka, sem ga nemudoma poslal k tebi in tudi njegovim tožnikom sem dal zapoved, da pred teboj povedo kaj so imeli zoper njega. Zbogom.‘ 31Potem so vojaki, kakor jim je bilo ukazano, vzeli Pavla in ga ponoči privedli do Antipatríde. 32Naslednji dan so konjenike pustili, da gredo z njim in se vrnili h gradu, 33ki so, ko so prišli v Cezarejo in poslanico izročili voditelju, predenj izročili tudi Pavla. 34In ko je voditelj pismo prebral, je vprašal iz katere province je. In ko je razumel, da je bil iz Kilikije, 35je rekel: „Poslušal te bom, ko pridejo tudi tvoji tožniki.“ In ukazal ga je zadržati v Herodovi sodni dvorani.